Nevesta z drugačno obleko. Ne le z belo, čeprav je ta brezčasna. Z drugačnim šopkom. Čeprav so vsi, ampak res vsi, lepi. Fotografiranje na malo drugačnih prostorih, ne samo na tistih klasičnih.

In poroka mogoče le z dvema svatoma – s tistima dvema, ki sta pa za poroko nujno potrebna? Zakaj pa ne?!

Zato je bilo zame fotografirati zaljubljen par na prav posebni “poroki” – ki pravzaprav to ni bila, oziroma še ni bila – nekaj … nekaj, kar je težko preliti v besede. Mi pa gre kar srh po telesu, ko se tega spomnim.

Kaj se je pravzaprav dogajalo?
Odvilo se je fotografiranje na prav posebnem kraju na Goričkem – gre za Domačijo pri Momi, v Kančevcih v občini Križevci – kjer je čudovito že samo po sebi. Ko sem prvič videla Momo, je bilo to na fotografijah. In takoj sem vedela – tukaj želim fotografirati. Poroko. To je to.

Brezčasna, stara “glavna hiša”, ki nosi težo že 150. let, ki jih je preživela, je narejena iz lesenih, z ilovico prekritih tramov – kot so pač včasih bile narejene “iže”, kot rečejo Prekmurci. Notri, v hiši in tudi v pripadajočih apartmajih, pa sta lastnika Mome, Maja in Goran, tradiciji dala pridih modernosti.

Nepozabna je tudi okolica Mome s staro lipo, vrtom, dvoriščem in brezkončnimi, dišečimi travniki ter gozdovi.

Zaljubljen par – “ženin” in “nevesta”, ki nekoč to bosta in upam, da bosta tudi takrat za fotografiranje izbrala mene – sta se v tem posebnem okolju fotografirala v prav posebni poročni obleki. Tudi ta obleka ima – kot pač vse poročne obleke, a ne? – za sabo posebno zgodbo. Nekoč sem videla podobno in tako je tole zašila prijateljica na mojo prošnjo. Ko sem jo videla pošito s črnimi metulji sem takoj vedela, da si želim podobno poročno obleko fotografirati. Nevesta jo je znala nositi. Ni kar tako nositi nenavadne poročne obleke, tudi za to moraš biti malo “odštekan”.

In ta bodoča ženin in nevesta sta to bila. Bila pa sta tudi sama. Zakaj pa ne? To je vse, kar potrebuješ za uspešen, zakon, ni tako?

Ona, on in – ljubezen.

Skratka – poroka pri Momi je bila za prste polizati! Kot je bila za prste polizati tudi “poročna” torta. Bilo je skoraj sanjsko, kot je prav za poroko. In sanjsko, kot je ta par. Ko sta sedela na tistem kavču, mi je šlo kar na jok … toliko ljubezni v enem samem pogledu. In toliko predanosti v tistem kratkem delčku časa … A – ni bilo časa za solze, niti za solze sreče! Poleg tega se ne spodobi, če se fotografinja cmeri na poroki, a ne?

In zvečer, ko je bilo že vse mimo, sem pomislila, da pa to “poroko” z ostalimi porokami vseeno povezuje veliko stvari. In da potemtakem niti ni tako “drugačna” … V mislih sem jima namreč zaželela – kot prav vsem mladoporočencem – naj ljubezen traja!